Kdaj pa telo vstopi v preživetveni način?
Pogosto si preživetveni način predstavljamo kot odziv na nekaj velikega in očitnega, čisto filmsko. Neko nesrečo, izgubo ali šok. Nekaj, kar bi tudi z razdalje iz vesolja prepoznali kot travmatično. A telo ima drugačna merila. Ne sprašuje se, ali je nekaj dovolj “resno”, bolj se sprašuje, ali je varno.
Preživetveni način se ne vklopi nujno ob enem samem dogodku, pogosto se začne veliko bolj neopazno. Ko moraš dlje časa zdržati, ko ni prostora za odziv, ko se je treba prilagoditi, potlačiti ter iti naprej. Telo se v takih trenutkih ne odloča, naravno se prilagodi. In prav v tem je njegova izjemna inteligenca.
Vstop v preživetje ni napaka sistema, je strategija. Telo zoži pozornost, poveča napetost, zmanjša stik z občutki, ki bi bili v tistem trenutku preveč. To pa naredi zato, da lahko funkcionira, da lahko opravi, kar je treba. Preprosto zato, da preživi.
Težava je v tem, da telo ne razmišlja v zgodbah z začetkom in koncem. Ne ve, kdaj je “že mimo”. Če je bilo stanje dolgotrajno (če je trajalo mesece ali leta), se preživetveni način ne ugasne sam od sebe, postane ozadje in zgleda kot nova normalnost.
Veliko ljudi zato sploh ne ve, kdaj se je to zgodilo. Nimajo ene same točke, na katero bi lahko pokazali. Samo opazijo, da so ves čas v rahli pripravljenosti, da se težko sprostijo. Da jih mir včasih celo vznemiri. Da se telo ne odziva več na klasične načine počitka.
Pri delu čisto prepogosto slišim stavke, kot so “Saj ni bilo nič takega, drugi imajo še huje, to sem pač jaz”.
A telo ne primerja, ne ocenjuje, ne zmanjšuje. Reagira na to, kar je bilo zanj preveč… ne glede na to, kako bi to poimenovali z razdalje.
Preživetveni način se lahko začne tudi tam, kjer ni bilo dovolj podpore in kjer je bilo treba biti močan. Kjer ni bilo prostora za upočasnitev, kjer telo ni dobilo signala, da je varno, da se lahko vrne nazaj k sebi.
In ko se enkrat zasidra, se pogosto začne kazati skozi stvari, ki jih jemljemo kot osebnostne lastnosti: napetost, potrebo po kontroli, stalno budnost, utrujenost, ki ne mine. A to niso lastnosti, to so telesni odgovori, ki so nekoč imeli smisel.
Smiselno je o tem govoriti zato, ker se preživetveni način ne razreši z razumevanjem. Telo ne zapusti alarma zato, ker mu povemo, da je varno. Potrebuje izkušnjo, v kateri to lahko zaznava. Potrebuje okolje, tempo in stik, ki mu omogočijo, da se neha prilagajati in začne regulirati.
Morda ni vprašanje, zakaj telo tako dolgo vztraja, morda je bolj zanimivo vprašanje, kdaj sploh dobi priložnost, da neha?
In to je tema, ki si zasluži svoj čas, zato o tem kdaj drugič.
